Do koder seže pogled se razprostirajo mogočni pohorski gozdovi. V zavetju njihovih krošenj je dom številnih pohorskih bitij, tudi bajeslovnih! Le tu in tam so mednje ugnezdene samotne kmetije, obdane s travniki in pašniki.
Pred stoletji so Pohorje poraščali mogočni bukovi gozdovi. Smreka je naravno uspevala le na najvišjih, zanjo primernih rastiščih. Številna drevesa navadnih jelk, jerebik in macesnov, v grapah potokov pa tudi gorskih javorov in velikih jesenov so gradila raznolik in pester gozdni prostor. Potrebe po lesu za življenje pohorskih kmetij in razvoj gospodarskih dejavnosti kot sta glažutarstvo in fužinarstvo, so se odrazile v obsežnih sečnjah gozdov. Posekane goličave so Pohorke in Pohorci v nekaj letih ogozdili s smrekami. Tako je danes te drevesne vrste tudi na območju Regijskega parka Pohorje največ.
Naravovarstveno najpomembnejši v slovenskem in širšem evropskem prostoru pa so pohorski bukovi gozdovi na kislih tleh Luzulo – Fagetum, javorovi gozdovi Tilio – Acerion v grapah in na pobočnih gruščih, kisloljubni smrekovi gozdovi od montanskega do alpinskega pasu (Vaccinio-Piceetea) ter barjanski gozdovi.
So življenjski prostor ogroženih in mednarodno varovanih vrst ptic in hroščev. Divji petelin, ruševec in gozdni jereb v pohorskih gozdovih še najdejo ustrezne življenjske pogoje, prav tako so dom najmanjši evropski sovi, malemu skoviku, koconogemu čuku ter triprstemu detlu. Zadostno število starih, trhlih in propadajočih dreves nudi dom zavarovanim vrstam netopirjev in hroščem, tudi »fotogeničnemu« alpskemu kozličku.