Nikoli povsem odkrit je svet pohorskih barij. Med skrivenčenimi drevesi ruševja, našega najmanjšega bora, se zrcalijo barjanska jezerca. V njih odsevajo temne krošnje okoliških smrek. Tudi kačji pastirji, virtuozi v letenju, so tod našli svoj dom.
Pohorska barja in jezera (nekatera je sooblikoval tudi človek) so z vodo zapolnjene kotanje, ki so nastale na neprepustni podlagi magmatskih in metamorfnih kamnin. Nanjo so naložene do deset metrov debele plasti razpadlih kamnin in preperine. Ta z vodo prepojen sloj tal na ovršnih delih Pohorja zadržuje velike količine vode in soustvarja jezera, močvirja in barja. Na z grmovjem neporaslih površinah rastejo mesojede okroglolistne rosike pa do »žuželk prijaznejše« navadne rožmarinke, nožničavi munci, dlakave mahovnice. Ob vodnih površinah so močvirna tla s šotnimi mahovi, dvignjene dele barja pa porašča rušje in posamezne nizke smreke, ki prehajajo v smrekove gozdove.
Mokrišča, kamor sodijo tudi pohorska barja in jezera, so pomemben življenjski prostor občutljivim dvoživkam, med njimi velikemu pupku in hribskemu urhu ter kačjima pastirjema, barjanskemu spreletavcu in črnemu kamenjaku.